Prazniki pred vrati

Voščila uspešno poslana in upam, da že pri vseh naslovnikih.

Drevesce okrašeno in osvetljeno.

Jožef, Marija in vsa zbrana druščina v pričakovanju...

 

Prazniki že trkajo na vrata...odprimo jim jih na stežaj in jih z veseljem sprejmimo medse!

Vesele praznike!

Mama

Ob mrzlih zimskih dneh in topli peči mi na plano še toliko bolj privrejo spomini. Spomini na staro mamo, ki se je v hladnih dneh rada grela ob njej. Ob decembrskih večerih se je včasih usedla na klop ob peči in opravila (takrat obvezno) molitev ob prižganih adventnih svečah.

Vsi smo jo spoštovali, in imeli neizmerno radi in ona je imela rada nas. Bila je delovna gospa, ki ji že od mladih nog ni bilo prizanešeno. Že prvem letu življenja so jo zaznamovale grozote 1. svetovne vojne, ki je trajala do njenega petega leta. Kasneje je pa je, takrat že z lastnimi otroki, morala prestati še 2. svetovno vojno. Kljub temu, da je bila oškodovana duševno in materialno je nikoli je nisem slišala reči zle besede. Vedno je bilo v njenih pripovedih zaznati misel: Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

Bila je gospodinja, ki je znala poskrbeti za svojo družino, živali v hlevu in nobeno kmečko opravilo ji ni bilo tuje. Garala je od jutra do večera. Rezultat trdega dela, ki ga je bilo potrebno opraviti, da je na njivi kaj zraslo in da se je s pridelkom dalo (vsaj za silo) nahraniti tako ljudi za mizo kot živali v hlevih, pa je bil na koncu (tudi po sliki sodeč) le opazen.

foto: Janez K.

Njena podoba  z ruto na glavi, pod katero se skrivajo v figo speti dolgi, od starosti pobeljeni lasje, se mi še vedno velikokrat prikaže v mislih. Spominjam se prav vseh podrobnosti...tudi njene kože na otip. Pa seveda njenega glasu, ki bo odzvanjal na vekomaj.

foto: Janez K.

Čili

To zimo bo vroče oz. bolje rečeno ŽGALO BO! Pa ne zato, ker imamo polno drvarnico drv in bo peč topla (no, tudi to), ampak vzrok tiči še nekje drugje...pridelek čilijev je bil letos več kot odličen. Žgalo bo tako v naših ustih!

Zakaj čiliji sploh pečejo? "Krivec" je kapsaicin, ki se nahaja predvsem v semenu in delu na katerega je seme pritrjeno. Ko pojemo čili, se molekule kapsaicina vežejo receptorje za vročino in bolečino. Ker možgani dobijo signal, da smo zaužili nekaj "vročega" se posledično poviša srčni utrip in poveča se izločanje endorfinov (endogenih opijatov), ki so naravno sredstvo proti bolečinam. Zanimivo je, da kapsaicin povzroči prekoč občutek zgolj pri sesalcih. Ptiči naj tega ne bi občutili. Torej, čiliji so pekoči in se tako obvarujejo pred obžiranjem sesalcev, hkrati pa so barviti, da pritegnejo ptiče, ki raznašajo njihova semena.

 

 

Rože so passe. Čilije namesto rož, to so zdaj nove smernice! :)

Upam, da bodo ti dolgi rdeči čiliji prihodnje leto že rasli na našem vrtu. Letos so ga krasili drugje.

Nepekoči

Sušenje že uspešno poteka.

Nekaj suhih čilijev bo počakalo do naslednje sezone za seme.

Vloženi čiliji (tisti dolgi rdeči), ki so trud pridnih rok (pa ne mojih).

Na žalost vem le to, da so ti čiliji, ki so uspeli zrast na našem vrtu lepi, pekoči (razen oranžni) in ogromno jih je. Ne vem pa katere sorte so. :(

Novo študijsko leto

V jutro sem se prebudila z mešanimi občutki. Po eni strani je bil danes dan žalovanja za počitnicami, ki so zame tokrat trajale od julija, po drugi strani pa dan pričakovanja.
"Diploma" (nov sistem ta izraz naredi nepomemben)  je v žepu. Zdaj me čakajo novi izzivi v istih klopeh, z že znanimi profesorji, vendar z nadgrajenimi vsebinami in novim ciljem - magistrirati.

Ob sprejemu "novincev" (kar nas večina ni) je prodekan že hitro potožil o denarni stiski, ki programom ter posameznim predmetom onemogoča izvajanje. Spodbudne uvodne besede, ni kaj. :) Verjetno letos teh besed nisem slišala zadnjič.

Da pa bi si finančno krizo (tako v žepih fakultete kot v lastnih žepih) vsaj za trenutek izbile iz glave, smo se nove stare sošolke hitro odpravile na kofetek, da podebatiramo o tem in onem. Malo za nazaj, malo za naprej. Največje veselje danes so bile pravzaprav one. Vse razveseljujejo že s svojo prisotnostjo, za nameček pa pristavijo še kakšno darilce. Skrivne zaloge čokolade, ki so čakale v omarici na naša požrešna usta že od julija in pa tale čudovit oh in sploh ql ročno izdelan planerček so bile pozornosti, ki so popestrile 1. študijski dan.

 

Predavanj iz nevrobiologije je bilo le za vzorec, da smo dobili občutek, da je pa zdaj to to...novo študijsko leto.

Pa še to...zdej sm važička, ker se lahko baham z najlepšim planerčkom SPLOH! :P Hvala draga sošolka za vložen trud! :D

"Ta čudna goba"

Mati uletijo v sobo, vidijo da se "zavzeto" učim, in tiho obstanejo med vrati.
(5s čiste tišine)

Jaz:"Ja mami! Povej zdej, če si že tu, ne samo stat med vrati."
Mami: "A te lahko mal zmotim?"
J: "Seveda! (sej si me že) Kaj je? "
M:(takoj preide k bistvu) "Veš, zdele se pogovarjam z E. in pravi, da je najdla ene take gobe, k majo bet k jurček, zgori so pa čist rdeče, pa kr lovke rastejo na vse strani. Tko FUL čudna. In baje, da tud ful smrdi. In to jih je velko število vse tam na okrog za V. bajto, sej veš kje."
J:"A tam gor?"
M:"Ja. Pol sta pa E. in M. pogledale v eno knjigo o gobah, k jo ma M. in sta najdle prov to gobo in je baje ful strupena in naj bi v Evropi rasla samo v Nemčiji in ...(ne vem še kje). Je pa baje iz Kitajske. Sva se že zmenle z E., da greva jutr zjutri skupi pogledat. A se ti kej sanja, kaj bi to lahko blo?"

(Khm...ja in naš kraj je zdej fuuul poseben, ker pri nas ene take gobe rastejo.)

J:(smeh) "Hmmm... Čudno. Ne vem kaj bi to lahko blo. Še nikol nism slišala, da bi kej tazga tu okrog rasl. Lahko jih slikaš, da vprašam koga kaj je to za ena reč (en biolog bo pa že vedel). Al pa...dej greva midve tole rajši na net pogledat, zihr to še kje pri nas raste."

No, in najdeva to strašno "gobo iz Marsa" na portalu, kjer se delijo kuharski nasveti, poleg tega pa še 1001 reč. In ne, naša mala vasica ni edini kraj kjer raste to čudo od gobe (poleg Nemčije in Kitajske, hihi ;) ).
Ta nenavadna, moram priznat, da res kr mal scary goba Clathrus archeri, lovkasta mrežnica, naj bi prišla iz Avstralije/Tasmanije in so jo že leta 1941 (prvič v Evropi) našli v Franciji.

Ker me je firbec matral kako to zgleda sem šla pogledat. Že na daleč je smrdelo in hitro sem zagledala to rdeče čudo. Ja...in jaz sem se 2 dni nazaj sprehajala tam mimo (rastejo namreč čisto ob gozni poti) in nisem opazila nič. Gobar res nisem!

No, pa si jo poglejte Clathrus archeri, lovkasto mrežnico (po domače "ta čudno gobo").

Slike niso preveč dobre, ampak to jutro je bil moj telefon očitno že preveč zaspan, pa je še malo megleno gledal.

Mene niti ne spominja preveč na gobo, ampak na enga Cnidaria. Npr. tole Crimson anemone.

Smrekovi vršički

Zakaj bi pozimi zahajali v lekarne zapravljat cekine, ko pa si lahko že spomladi sami pripravimo nekaj za v domačo lekarno. Sirup iz smrekovih vršičkov velja za enega najboljših pomagal pri zdravljenju prehlada in kašlja.

Zato sem danes odhitela pod smreko in posmukala vršičke v  košaro, jih odnesla domov, ter kozarce za vlaganje napolnila po receptu: ena plast vršičkov, ena plast sladkorja, pa vršički in spet sladkor...tako vse do vrha (zaključit je baje potrebno s sladkorjem).

Zdaj so postavljeni na balkon in čakajo na jutrišnje močno sonce (+še kakšne 3 tedne sončnih dni). Jaz pa tudi...čičat in čakat, da rata iz njih sirup. Mljask! :P

Smrekovi vršički na smreki.

Smrekovi vršički s sladkorjem obdani z nežnimi žarki zahajajočega sonca.

...let`s continue!

Sintra

 

The best!

 

Nom nom...

Recept za to izvrstno sladico že na TO DO listi.

Vtis: fantastično!

Lizbona

Lahkih nog na okrog sva tokrat odvandrala na zahod. Skok v pomladno Lizbono se je v februarju vsekakor prilegel.

Sangria.

 

 

 

Pogled na grad z najine "terase".

 

"Don`t leave the city without riding No.28!"

Redko viden prizor v prestolnicah.

 

Zgodba se tu vsekakor še ne konča...