Tedi: lahkih nog na okrog

...če hočeš it z mano, prkluč se na štom!

Dejstvo, da mami šiba kot strela in ji fotr neumorno sledi, drži kot pribito! Poti, skozi katere sta hodila in tekla, so bile vse prej kot zeleni, s soncem obsijani drevoredi in dišeči gaji. Poti, skozi katere sta se plazila in spotikala so bile svoj čas skalnate in polne trnja, vendar se jima je uspelo prebiti na lepšo pot, po kateri sta z veseljem stekla. Stekla sta novim dogodivščinam naproti in vmes dejansko pretekla še kak maraton. In da se ob takih starših tudi jaz ne bi lotila maratonske razdalje? Ja, le vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišel ta dan...

21. Ljubljanski maraton je bil kot nalašč za to. Že lani smo si v družinsko-prijateljski navezi segli v roke, da nas letos čaka tako imenovana družinska 42-ka. Odlično! To bo dober preizkus in izziv za moje oz. naše sposobnosti.

V prepričanju, da neko splošno kondicijo, da pretečem maraton, imam, so meseci hitro minevali, z mojimi pripravami pa je šlo bolj počasi. Vedela sem, da se priprav za tako veliko reč niti približno ne lotevam kot bi bilo potrebno.

Čeprav sem vseskozi verjela, da bo šlo, me je dan pred maratonom malce zaskrbelo. Podzavestno me je ogrnila tančica strahu. Sem dovolj pripravljena? Kaj, če ne bo šlo? Kaj, če me izda koleno? Kaj če...? Ko sem izrazila ta kanček strahu, sem dobila prijateljevo sporočilo, ki je bil pravzaprav odlomek iz knjige:

"Nikoli ne reci, da te je strah, moja mala. Nikoli. Ker potem si tisto, česar te je strah, začne domišljati, da je nekaj mogočnega in da te lahko premaga."

...ta misel me je opogumila in zazibala v spanec. HVALA Gafa!

Na dan teka sem se zbudila v lepo sončno jutro, z meglo v dolini. Pesem Boba Marleya Sun is shining, ki je šla 10x na repeat, je bila idealno glasbeno meditativno ozadje za jutro, ki pa je že bilo prežeto s kančkom adrenalina.

Vsako leto se navdušujem, kako Ljubljana en vikend na leto utripa v ritmu maratona. Letos ni bilo nič drugače. Zaradi vse evforije je bil že sam prihod v Ljubljano prijeten. Res, da smo en drugega malo zbadali, si "težili", da mečkamo, da bomo zamudili štart, da...vsak zase je bil pač malo pod stresom, čeprav tega nismo priznali.

Štart pred Dramo je bil miren, pozabila sem na vse negotovosti in se podala po poti nove Dogodivščine. Začeli smo z dobrim tempom, ki sem mu lahko sledila. Večinoma sem tekla v družbi tistih, ki premagujejo razdaljo 21 km, zato sem se občasno zbala, da je moj tempo prehiter. Kljub tempu, sem se počutila odlično, zvoki godbe so me še dodatno pospešili, tekom proge pa sem ves čas spremljala, če poznam koga od navijačev. Vsem poznanim sem z veseljem pomahala ter se jim zahvalila za vzpodbudo. Kljub temu, da sem se na vsaki postojanki odžejala, si vzela banano in čokolado, sem bila v pričakovanju 18. kilometra. Tomaž, Špela in Grega so navijali na zdaj že standardni lokaciji in vedela sem kaj me tam čaka. :D Špelin espresso na 18-ki je bil TOP in me je ekspresno pognal naprej. Ne vem, daj sem bila nazadnje tako zadovoljna z mlačnim espressom. ;) HVALA Špela! :D

Tek se je "sproščeno" in v lepem tempu nadaljeval naprej. Na Aškerčevi sem zaslišala, kako je nekdo pretekel razdaljo 21. kilometrov v času 1:51:52. Nasmehnila sem se...to je natančno tak čas, kot sem ga 2 leti nazaj pretekla na 21 km. Naverjetno! Takrat sem se zamislila: "A sem jaz malo prehitra, ko pa mam za pretečt še polovico proge?" No, pa sem si rekla:"Punca, just go with the flow! Telo ti bo že pokazalo. Boš že upočasnila, ko bo treba."

Že čez nekaj metrov smo se razdelili na 21 in 42 km. Kmalu za razcepom me je ogovoril sotekač. Malo sva pokramljala in ugotovila, da sva oba prvič na maratonski preizkušnji ter imava oba podoben cilj - preteči pod štirimi urami. Tako sem dobila orientacijo in sledila sem gospodu. Vzdušje ob progi je bilo res prijetno. V večinoma moški družbi sem bila deležna še dodatne vzpodbude. Vzkliki: "Dejmo punca", so me pognali naprej.

Uživala sem v teku, na 24. kilometu, pa mi je ponagajalo koleno. Ne no! Predaleč je še do cilja! Kmalu se je stanje umirilo in tekla sem naprej. Misli so me popeljale k poznanim sotekačem. Jim gre? Se počutijo dobro? Kje so? Potem pa je nastopila rahla kriza. Usoden je bil tisti 34. kilometer...nekje okrog Bauhausa, preko Šmartinke, mimo Žal in tam do Vojkove. Moje noge niso več imele moči. Upala sem, da bo kmalu minilo...in res je. Takoj, ko sem zaslišala godbo na Vojkovi, svojo osnovnošolsko razredničarko in gasilce Ljubljanske brigade, ki so neumorno vzpodbujali, sem dobila gas v noge. :D

Sam tek proti cilju je bil fenomenalen. Vzdušje mimo Mestne hiše in preko Tromostovja je bilo fantastično, zato me je pognalo naprej. Vedela sem, da je do cilja samo še dober kilometer, zato se nisem več "šparala". Hitro sem zdrvela proti cilju. Potem pa je sledil tisti neverjetni občutek, ko sem zadnjih 50 m pred vstopom v CILJ zasliša svoje ime, hkrati pa me je neposredno za ciljno črto z odprtimi rokami čakala mami. Stisnila me je v objem in najina čustva so prišla na plano. Solze in smeh. Nepopisna RADOST, da sem tam v njenem objemu!!! Bila sem SREČNA! Srečna, da me je čakala tam, srečna, da sem sploh pretekla in srečna, da sem uspela preteči razdaljo 42 km v času treh ur 53 minut in 39 sekund.

Vzdušje je bilo FENOMENALNO, navijači so bili FANTASTIČNI in v mojem srcu je bilo VESELJE!

Bilo je prvič in velika verjetnost je, da ne zadnjič...

Hvaležna sem prav vsem, ki so "krivi" za to, da sem stopila na to pot...saj veste kdo ste! ;) :* HVALA! <3

Pogosto se zgodi, da se stvari navdušeno lotimo, nato pa hitro upočasnimo ali pa zaustavimo zastavljen projekt. Znana zgodba? Tudi meni se je zgodilo. Moj blog je dober primer. Začetniški zagnanosti je hitro sledil strm padec in dolg premor. Ob zastavljenih ciljih moramo imeti nekaj, kar nas žene naprej. Pogosto nam na tej točki spodleti.Veliko je bilo še projektov, ki sem jih kaj hitro pometla pod preprogo. Na srečo pa je tek eden tistih, ki se me še drži.

Pred časom je bilo namreč potrebno življenje naše družine postaviti na pravo pot. Po tej poti smo najprej malo hodili, potem pa kar stekli. Ta pot in tek (dobesedno) sta me navdušila.

Tako smo se to nedeljo odpravili na oh in sploh opevani Ljubljanski maraton. Mami, ki šiba ko strela si je tokrat zadala 42 km, zame je bilo 21 km dovolj.

Priprave.

Nepregledna množica ljudi, željna teka je na startu že komaj čakala, da se požene na pot. Vzdušje ob progi je bilo res fantastično in včasih me je ob glasnem spobujanju kar poneslo naprej. Vsi tekači, predvsem tisti na 42 km, so res vredni spoštovanja.

Tek sva obe zaključili nad pričakovanji. Mami je res strela! Upam, da sem od nje podedovala kaj tekaških genov.

Zdaj pa novim zmagam in dogodivščinam naproti...