Kofi

Nisem bila vedno kofetar, ne. Ker pa v sili hudič še muhe žre sem se tudi sama pred dobrima dvema letoma spravila na tisto skodelico kave. Fuj! Ja, je 1x, 2x, 3x fuj, pol se pa navadiš. Najprej zgolj mleko z malo kave, zdaj pa že poguno pijem kavo z mlekom. Vendar ne kar tako, kadarkoli. Kadar mi zmanjka energije in je pač potrebno. Kot na primer ta trenutek, čeprav je šele nedelja popoldne. Nisem pa še prešla v fazo, ko bi mi bilo pitje kave kot obred, kot se to dogaja pri pravih kofetarjih.

Za kar tako je pri meni zeleni čaj! To je na nek način moja kava. Ni dneva z manj kot tremi skodelicami le tega. Pa ni važno kdaj. Je pa res, da name že nima več učinka poživila, zato pride v poštev tudi v večernih urah.
Green tea addicted!

Gura

Nabiram! Nabiram počasi, a vztrajno. Kondicijo namreč. Pred časom sva si segla v roko in obljubila, da se spraviva pretečt tistih minimalnih 10 km na jesenskem Ljubljanskem maratonu. Vem, veliko vode bo še preteklo do oktobra, a vreme in ostali pogoji so pravi, da se spravim športat. Res je, da letos vse skupaj še nisem pretekla več kot le nekaj kilometrov ;) , vendar vseeno nabiram kondicijo. Na drug način. S hojo. S hojo v hrib. Tek bo kdaj drugič dobil svojo priložnost.

No, tisti stik roke in obljuba za 10 km je bila v bistvu le vzpodbuda za rekreacijo. Vedno je lažje početi nekaj, če imaš pred sabo cilj. Sploh pa se bliža poletje in  v tiste lanske kratke hlače se prav s težavo spravim.Ta teden je bil že trikrat osvojen Lovrenc oz. Polhograjska gora. Gura po domače.

Ponosna bom nase, če mi uspe zadevo speljat do konca. Nisem preveč vztrajen tip človeka, ampak tokrat bo šlo do konca. Obljubim!

...in ker je ravno prišel čas ivanjščic, še en šopek le teh. So današnje - sveže.

 Aja, tko by the way. Izboljšala svoj čas do vrha Lovrenca za 1 min. ;)  Juhu! Naslednjič pa seveda upam, da pridem na 30 min. Vsake minute manj sem vesela.

Prvi fimo

Pridejo dnevi, ko bi v eni od tistih trgovinic za ustvarjanje pokupila vse. Vsake toliko zavijem tja in nakupim stvari, ki bi mi znale priti prav ob dnevih brezdelja.  Takoj ko vstopim dobim toliko idej, ki mi dajo  misliti, da tudi sama lahko postanem "umetnik".  

No, in tako sem se res šla umetnika. Iz omare sem privlekla že dolgo nazaj kupljeno fimo maso, malce pregnetla, oblikovala, vrgla za 30 min v pečico in nastalo je sledeče:

 

Bilo je prvič, da sem se spravila na fimo maso. Rezultat ni perfekten, pa vendar se bodo tele verižice verjetno nemalokrat znašle okrog mojega vratu. Moram si priskrbet še kake bolj mirne barve, te sekajo (na trenutke preveč).