Ob mrzlih zimskih dneh in topli peči mi na plano še toliko bolj privrejo spomini. Spomini na staro mamo, ki se je v hladnih dneh rada grela ob njej. Ob decembrskih večerih se je včasih usedla na klop ob peči in opravila (takrat obvezno) molitev ob prižganih adventnih svečah.
Vsi smo jo spoštovali, in imeli neizmerno radi in ona je imela rada nas. Bila je delovna gospa, ki ji že od mladih nog ni bilo prizanešeno. Že prvem letu življenja so jo zaznamovale grozote 1. svetovne vojne, ki je trajala do njenega petega leta. Kasneje je pa je, takrat že z lastnimi otroki, morala prestati še 2. svetovno vojno. Kljub temu, da je bila oškodovana duševno in materialno je nikoli je nisem slišala reči zle besede. Vedno je bilo v njenih pripovedih zaznati misel: Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
Bila je gospodinja, ki je znala poskrbeti za svojo družino, živali v hlevu in nobeno kmečko opravilo ji ni bilo tuje. Garala je od jutra do večera. Rezultat trdega dela, ki ga je bilo potrebno opraviti, da je na njivi kaj zraslo in da se je s pridelkom dalo (vsaj za silo) nahraniti tako ljudi za mizo kot živali v hlevih, pa je bil na koncu (tudi po sliki sodeč) le opazen.
 |
| foto: Janez K. |
Njena podoba z ruto na glavi, pod katero se skrivajo v figo speti dolgi, od starosti pobeljeni lasje, se mi še vedno velikokrat prikaže v mislih. Spominjam se prav vseh podrobnosti...tudi njene kože na otip. Pa seveda njenega glasu, ki bo odzvanjal na vekomaj.
 |
| foto: Janez K. |
