Tek

Pogosto se zgodi, da se stvari navdušeno lotimo, nato pa hitro upočasnimo ali pa zaustavimo zastavljen projekt. Znana zgodba? Tudi meni se je zgodilo. Moj blog je dober primer. Začetniški zagnanosti je hitro sledil strm padec in dolg premor. Ob zastavljenih ciljih moramo imeti nekaj, kar nas žene naprej. Pogosto nam na tej točki spodleti.Veliko je bilo še projektov, ki sem jih kaj hitro pometla pod preprogo. Na srečo pa je tek eden tistih, ki se me še drži.

Pred časom je bilo namreč potrebno življenje naše družine postaviti na pravo pot. Po tej poti smo najprej malo hodili, potem pa kar stekli. Ta pot in tek (dobesedno) sta me navdušila.

Tako smo se to nedeljo odpravili na oh in sploh opevani Ljubljanski maraton. Mami, ki šiba ko strela si je tokrat zadala 42 km, zame je bilo 21 km dovolj.

Priprave.

Nepregledna množica ljudi, željna teka je na startu že komaj čakala, da se požene na pot. Vzdušje ob progi je bilo res fantastično in včasih me je ob glasnem spobujanju kar poneslo naprej. Vsi tekači, predvsem tisti na 42 km, so res vredni spoštovanja.

Tek sva obe zaključili nad pričakovanji. Mami je res strela! Upam, da sem od nje podedovala kaj tekaških genov.

Zdaj pa novim zmagam in dogodivščinam naproti...