Glitter

Ob takem čudovitem jutru, kot je bil tistega dne, sem prav kmalu postala hvaležena osebi, ki me je ob rani uri vrgla iz postelje. Že prvi pogled skozi okno mi je vzel sapo. Po mnogih dneh megle se je jutranja zarja končno prikazala v vsem svojem sijaju. S težavo sem se odpravila v dolino misleč, da bova zabredla v meglo. Pa sem se motila. Na srečo! Jutranji sprehod v dolini je bil tako v znamenju s sončnih bleščic.

 Na žalost me je po vsem lepem presenetila elektronska pošta, ki mi je dala vedeti, da sem zamudila sestanek. Tako je življenje! Da ti nekaj lepega, da pa nam ni prelepo pa še nekaj slabega.

Adventni venček

Bliža se 1. adventna nedelja. Kot nekakšen prag v hišo Veselega decembra. Adventni venček je obvezni dodatek na mizi v tem času. Včasih smo se ob decembrskih večerih zbirali ob njem, prižigali svečke in molili k tistemu zgoraj. Danes ima več ali manj le nalogo, da krasi mizo, svečke pa se vseeno prižgejo že zato, ker prinesejo posebno vzdušje.
Sicer pa  latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«, ki se nanaša na Jezusov prihod. Nekateri pravijo, da štiri sveče ponazarjajo štiri adventne nedelje, to so štiri obdobja zgodovine Stare zaveze: prazgodovino od začetka do Abrahama, čas očakov od Abrahama do kraljestva, obdobje kraljestva od njegove ustanovitve do babilonskega suženjstva in dobo po vrnitvi iz suženjstva do prihoda Jezusa. Drugi pa trdijo, da prva sveča simbolizira upanje, druga ljubezen, tretja veselje in četrta mir. Zdaj pa vedi.

Za enkrat je moj venček le venček. Bo jutri dobil svoje svečke in se takrat spremenil v adventnega.

Tartufi

Danes imam črno za nohti. Pa nisem rila po zemlji, čeprav so rezultat vse te packarije tartufi. Tartufi za čokoholike!

  

Kofi

Nisem bila vedno kofetar, ne. Ker pa v sili hudič še muhe žre sem se tudi sama pred dobrima dvema letoma spravila na tisto skodelico kave. Fuj! Ja, je 1x, 2x, 3x fuj, pol se pa navadiš. Najprej zgolj mleko z malo kave, zdaj pa že poguno pijem kavo z mlekom. Vendar ne kar tako, kadarkoli. Kadar mi zmanjka energije in je pač potrebno. Kot na primer ta trenutek, čeprav je šele nedelja popoldne. Nisem pa še prešla v fazo, ko bi mi bilo pitje kave kot obred, kot se to dogaja pri pravih kofetarjih.

Za kar tako je pri meni zeleni čaj! To je na nek način moja kava. Ni dneva z manj kot tremi skodelicami le tega. Pa ni važno kdaj. Je pa res, da name že nima več učinka poživila, zato pride v poštev tudi v večernih urah.
Green tea addicted!

Gura

Nabiram! Nabiram počasi, a vztrajno. Kondicijo namreč. Pred časom sva si segla v roko in obljubila, da se spraviva pretečt tistih minimalnih 10 km na jesenskem Ljubljanskem maratonu. Vem, veliko vode bo še preteklo do oktobra, a vreme in ostali pogoji so pravi, da se spravim športat. Res je, da letos vse skupaj še nisem pretekla več kot le nekaj kilometrov ;) , vendar vseeno nabiram kondicijo. Na drug način. S hojo. S hojo v hrib. Tek bo kdaj drugič dobil svojo priložnost.

No, tisti stik roke in obljuba za 10 km je bila v bistvu le vzpodbuda za rekreacijo. Vedno je lažje početi nekaj, če imaš pred sabo cilj. Sploh pa se bliža poletje in  v tiste lanske kratke hlače se prav s težavo spravim.Ta teden je bil že trikrat osvojen Lovrenc oz. Polhograjska gora. Gura po domače.

Ponosna bom nase, če mi uspe zadevo speljat do konca. Nisem preveč vztrajen tip človeka, ampak tokrat bo šlo do konca. Obljubim!

...in ker je ravno prišel čas ivanjščic, še en šopek le teh. So današnje - sveže.

 Aja, tko by the way. Izboljšala svoj čas do vrha Lovrenca za 1 min. ;)  Juhu! Naslednjič pa seveda upam, da pridem na 30 min. Vsake minute manj sem vesela.

Prvi fimo

Pridejo dnevi, ko bi v eni od tistih trgovinic za ustvarjanje pokupila vse. Vsake toliko zavijem tja in nakupim stvari, ki bi mi znale priti prav ob dnevih brezdelja.  Takoj ko vstopim dobim toliko idej, ki mi dajo  misliti, da tudi sama lahko postanem "umetnik".  

No, in tako sem se res šla umetnika. Iz omare sem privlekla že dolgo nazaj kupljeno fimo maso, malce pregnetla, oblikovala, vrgla za 30 min v pečico in nastalo je sledeče:

 

Bilo je prvič, da sem se spravila na fimo maso. Rezultat ni perfekten, pa vendar se bodo tele verižice verjetno nemalokrat znašle okrog mojega vratu. Moram si priskrbet še kake bolj mirne barve, te sekajo (na trenutke preveč).

Grmada

Sončna sobota. Ni se mi treba učit, na Katarini me ne potrebujejo, da bi lačnim in žejnim dajala jesti in piti, soseda je zainteresirana za malce rekreacije. Kaj mi preostane drugega, kot da grem na Grmado.  Čeprav že tolikokrat obiskana, pa še vedno moja najljubša. Zakaj? Verjetno preprosto zato, ker je domača. Žal mi je le tega, da jo premalokrat obiščem, kljub temu, da je pot od doma do nje tako priložna in občutek, ko dosežeš vrh tako krasen. Ni potrebno veliko. Dobri 2 uri do vrha in nazaj. Ni ravno hribolazenje, je pa prijetna rekreacija. Krivec, da me Grmada kljub svoji lepoti premalokrat vidi je vsekakor moja lenoba. Takle mamo! ;) Se trudim, ampak če nimam nekoga, ki bi me spodbujal ali pa šel z menoj in mi delal družbo pač ne gre. Tako da Urša, hvala za danes!

 No, pa pustimo zdaj težave z lenobo. Ena izmed izredno lepih stvari na poti do vrha je flora Polhograjskega hribovja. Zdaj, ko so nas na faksu začeli zasuvat s kopico informacij o rastlinskih vrstah, šele opažam to bogastvo flore naših koncev. Lepe rož`ce rastejo tu, lepe! :D Ena najbolj znanih (poleg Daphne blagayana oz. Blagajevega volčina) je tale čudovito dišeča in prijetna na pogled. Jožefca ji pravimo tu naokrog. Daphne cneorum oz. dišeči volčin uradno.

 Naj mi bo oproščeno, da slike niso popolne. Nisem ravno ena tistih fotografskih mojstrov, ki nase natovorijo še kakšen kilogram ali dva dodatne teže v želji po dobri fotografiji. Fotografske mojstre vsekakor spoštujem, vendar pri meni šteje vsak gram dodatne teže. Osnove je že tako malce preveč, torej v svoj žep dodajam le še telefon, ki mu na srečo vsake toliko uspe narediti solidno sliko. Včasih celo lepšo kot pa z mojim revnim fotoaparatom.

Blogerski brlog

Zadnje čase je nadvse popularno, da te ljudje lahko spremljajo na Facebooku, Twitterju in blogu. Prvo in drugo imam, tretje je zdaj tu. :) Tako torej odpiram vrata svojega blogerskega brloga. Dobrodošli!
Upam, da blog ne bo sameval, kot se rado zgodi, ko začetna zagnanost mine. Držite pesti!