Sončna sobota. Ni se mi treba učit, na Katarini me ne potrebujejo, da bi lačnim in žejnim dajala jesti in piti, soseda je zainteresirana za malce rekreacije. Kaj mi preostane drugega, kot da grem na Grmado. Čeprav že tolikokrat obiskana, pa še vedno moja najljubša. Zakaj? Verjetno preprosto zato, ker je domača. Žal mi je le tega, da jo premalokrat obiščem, kljub temu, da je pot od doma do nje tako priložna in občutek, ko dosežeš vrh tako krasen. Ni potrebno veliko. Dobri 2 uri do vrha in nazaj. Ni ravno hribolazenje, je pa prijetna rekreacija. Krivec, da me Grmada kljub svoji lepoti premalokrat vidi je vsekakor moja lenoba. Takle mamo! ;) Se trudim, ampak če nimam nekoga, ki bi me spodbujal ali pa šel z menoj in mi delal družbo pač ne gre. Tako da Urša, hvala za danes!
No, pa pustimo zdaj težave z lenobo. Ena izmed izredno lepih stvari na poti do vrha je flora Polhograjskega hribovja. Zdaj, ko so nas na faksu začeli zasuvat s kopico informacij o rastlinskih vrstah, šele opažam to bogastvo flore naših koncev. Lepe rož`ce rastejo tu, lepe! :D Ena najbolj znanih (poleg Daphne blagayana oz. Blagajevega volčina) je tale čudovito dišeča in prijetna na pogled. Jožefca ji pravimo tu naokrog. Daphne cneorum oz. dišeči volčin uradno.
 |
Naj mi bo oproščeno, da slike niso popolne. Nisem ravno ena tistih fotografskih mojstrov, ki nase natovorijo še kakšen kilogram ali dva dodatne teže v želji po dobri fotografiji. Fotografske mojstre vsekakor spoštujem, vendar pri meni šteje vsak gram dodatne teže. Osnove je že tako malce preveč, torej v svoj žep dodajam le še telefon, ki mu na srečo vsake toliko uspe narediti solidno sliko. Včasih celo lepšo kot pa z mojim revnim fotoaparatom.
